Iglasti gozd

Obstajata dve resnični vrsti iglastih gozdov, to so borealni gozdovi, ki se razprostirajo na skrajnem severu, in bolj zmerni gozdovi, ki jih najdemo na Novi Zelandiji, v Čilu in zahodni Severni Ameriki. Nekatera drevesa v zmernih iglavcih Severne Amerike lahko zrastejo do 75 metrov in so stara več kot 500 let.

Borealni iglavci se v skoraj neprekinjenem pasu razprostirajo čez skrajni sever od Sibirije, po celotni severni Evropi, do Aljaske. Ta iglasti gozd pokriva razdaljo 6 milijonov kvadratnih kilometrov in je lahko mestoma širok 1.000 milj. Velik delež borealnih iglavcev stoji znotraj polarnega kroga, kar pomeni, da so rastline in živali, ki tam živijo, dobro prilagojene hudo hladnim zimam.

Čeprav življenje v iglastih gozdovih ni tako bogato kot v zmernih gozdovih ali deževnih gozdovih, v njih uspevajo številne vrste. Iglasti gozdovi so sestavljeni iz iglavcev, ki imajo iglaste liste in rastejo zelo blizu drug drugega. Čeprav iglavci odlično prenašajo mraz, so borove iglice kisle in ta preide v tla, ko borove iglice padejo na tla. To pomeni, da bodo v iglastih gozdovih preživele le rastline, ki lahko rastejo v kislih razmerah.

Rastline, ki rastejo znotraj habitata, vplivajo na rastlinojede živali, ki tam živijo, kar pomeni, da lahko samo rastlinojede živali, ki lahko preživijo na tako kislih rastlinah, naselijo iglavce. V iglastih gozdovih živijo predvsem žuželke, ki gnezdijo v gostem drevju. Jelene in lose pogosto najdemo v iglastih gozdovih, ko brskajo po jagodah, ki rastejo na nizko ležečih grmovnicah. Velike plenilce, kot so medvedi in volkovi, lahko najdemo tudi v iglavcih, kjer lovijo plen, na primer velike rastlinojede živali.

Od vseh vrst gozdov naj bi bili iglavci najmanj prizadeti zaradi človeka in krčenja gozdov. To naj bi bilo zato, ker so drevesa, ki rastejo v iglastih gozdovih, mehka drevesa in se zato v resnici uporabljajo le za proizvodnjo papirja. Ker pa se povpraševanje po papirju po vsem svetu povečuje, se večja območja iglavcev posekajo.